Potek plesnega večera: tande in kortine
Na milongah bodo dobri DJ glasbo sestavljali tako, da bodo zaporedno odigrali 3 - 5 tangov, valčkov ali milong istega stila, orkestra in/ali obdobja. Takemu nizu rečemo tanda. Ko zaslišimo prve takte tande, vemo, kakšen ples nas čaka. Izberemo si plesalca oz. plesalko, s katero najraje plešemo na tako glasbo. Ali pa tando preskočimo, če nam ni všeč ali določenega stila še ne plešemo najbolje.
Med dvema tangoma (valčkoma, milongama) je priložnost za pogovor s partnerjem, s katerim smo na plesišču. Pogovor praviloma traja vsaj toliko časa, da orkester odigra uvod v skladbo, kjer predstavi temo in inštrumente. V Argentini pa pogosto klepet traja kar pol skladbe, saj je tango predvsem družabnost.
Koncu tande sledi kortina - glasbeni vložek, ki zelo očitno ni tango - bodi to salsa, rock, popevka. Kortina je znak, da je istovrstne glasbe konec. Kortina je tudi povabilo, da spraznimo plesišče. Ob naslednji tandi se bodo oblikovali novi plesni pari, kar je v kulturi tanga zelo pomembno.
Po kortini si seveda lahko privoščimo počitek in izpustimo naslednjo tando ali nekaj skladb. Ne glede na to, na katero skladbo tande začnemo plesati z novim partnerjem, se spodobi, da odplešemo tando do konca, do kortine. Kortina je tako eleganten odgovor na vprašanje, koliko plesov je primerno plesati. Le izjemoma se bomo partnerju zahvalili za ples prej, kar bo pravilno razumel kot znak, da nismo zmogli odplesati tande do konca.
Zaključek plesnega večera pa naznanja La Cumparsita.